“Yoga is a light, which once lit will never dim. The better your practice, the brighter the flame.”
B. K. S. Iyengar
Vsako leto 14. decembra se Iyengarjeva skupnost po svetu ustavi ob rojstnem dnevu učitelja, katerega vpliv sega daleč onkraj blazine. Bellur Krishnamachar Sundararaja Iyengar (1918–2014) ni ustvaril le ene izmed najbolj razširjenih oblik sodobne joge. Ustvaril je metodo raziskovanja človeškega telesa, diha, uma in etike, ki še danes oblikuje način, kako se joga uči, razume in živi.
Njegova zapuščina ni zapisana le v knjigah in certifikatih, temveč v vsaki natančno postavljeni asani, v vsakem trenutku zbranosti in v vsakem praktikantu, ki vztraja tudi takrat, ko praksa ni lahka.
Od rojstva v krhkosti do poti raziskovanja
Iyengar se je rodil leta 1918 v Bellurju v Indiji, v času pomanjkanja in družbenih omejitev. Njegovo otroštvo je zaznamovala bolezen. Malarija, tifus in tuberkuloza so njegovo telo pustili šibko, njegovo zdravje pa negotovo. Kot otrok ni kazal nobenih znakov prihodnjega “jogijskega mojstra”. Prav nasprotno.
Joga mu sprva ni bila izbira, temveč nuja. V adolescenci je bil poslan k svojemu svaku in guruju T. Krishnamacharyi, da bi z vadbo okrepil telo. Ta začetek ni bil lahek. Bil je naporen, strog in pogosto boleč. A prav ta izkušnja je v Iyengarju oblikovala temeljno lastnost, ki ga je spremljala vse življenje: vztrajnost.
Njegovo izhodišče ni bilo idealno telo, temveč realno telo z omejitvami. In prav zato je njegova joga kasneje postala joga za resnične ljudi.
Vsak dan na blazini, brez izjeme
Iyengar je pogosto poudarjal, da njegova avtoriteta ni izhajala iz talenta ali karizme, temveč iz vsakodnevne prakse. Vadil je vsak dan. Ne občasno, ne sezonsko, temveč dosledno. Tudi v poznih letih, ko je že veljal za svetovno avtoriteto, je vsak dan vadil več ur.
Njegova praksa ni bila ponavljanje znanega. Bila je raziskovanje.
Asane je vadil desetletja, na videz enake, a nikoli enake v doživljanju. Vsak dan je znova preverjal:
- poravnavo,
- smer gibanja,
- delovanje stopal, nog, hrbtenice,
- vpliv na dih,
- učinek na um.
Praksa je bila zanj laboratorij, v katerem je telo postavljal vprašanja, joga pa je ponujala odgovore.
Praksa kot osebni dialog s telesom
Iyengar ni verjel v univerzalne recepte. Njegova lastna praksa se je skozi desetletja spreminjala. Po poškodbah, bolečinah in z leti, ko se je telo staralo, ni opustil prakse. Namesto tega jo je preoblikoval.
Iz teh prilagoditev so se rodile terapevtske variacije in sistematična uporaba pripomočkov, ki danes predstavljajo enega najbolj prepoznavnih vidikov Iyengar joge.
Kvadri, trakovi, bolstri, odeje, stoli in stenske vrvi niso bližnjice. So mostovi. Omogočajo, da praksa:
- ostane varna,
- postane dostopna,
- se poglobi brez prisile.
Iyengar je verjel, da joga ne sme izključevati. Nasprotno, njena naloga je, da najde pot do vsakega telesa.
Natančnost kot pot k svobodi
Iyengar joga je pogosto napačno razumljena kot stroga ali rigidna. A Iyengar je učil, da natančnost ni cilj, temveč sredstvo. S pravilno poravnavo ustvarimo pogoje, v katerih se telo lahko sprosti, dih se poglobi in um umiri.
Svoboda po Iyengarju ni bila spontana ali kaotična. Bila je zgrajena.
Zgrajena na:
- jasnosti,
- ponovitvi,
- potrpežljivosti,
- disciplini.
Ko je struktura stabilna, se lahko pojavita lahkotnost in tišina.
Učitelj, ki ni nehal biti učenec
Ena njegovih najglobljih lastnosti je bila pripravljenost, da ostane učenec vse življenje. Kljub svetovni prepoznavnosti nikoli ni govoril o “doseženi jogi”. Govoril je o procesu.
Tudi ko je poučeval, se je učil. Opazoval je telesa svojih učencev, njihove omejitve, strahove in potenciale. Pogosto je poudarjal, da učitelj, ki ne opazuje, ne poučuje.
Vsako telo je razumel kot učbenik. Vsaka praksa kot priložnost za učenje.
Stroga ljubezen do prakse
Iyengar ni bil učitelj, ki bi iskal priljubljenost. Njegova strogost ni bila izraz ega, temveč globokega spoštovanja do joge. Zavračal je površnost, spektakel in hitre rezultate.
Zanj je bila joga etična disciplina. Učitelj mora študenta varovati, ne razkazovati. Praksa mora krepiti, ne poškodovati. Napredek brez razumevanja zanj ni imel vrednosti.
Asana kot vrata, ne cilj
Čeprav je najbolj znan po delu z asanami, jih Iyengar nikoli ni razumel kot končni cilj. Asana je bila orodje. Sredstvo za izostritev zaznave, priprava telesa in uma na globlje plasti joge.
Zato je vztrajal pri osnovah. Pri stoječih položajih. Pri detajlih stopal, kolen, medenice in hrbtenice. Ne zato, ker bi bile preproste, temveč zato, ker so temelj vsega drugega.
Joga kot del vsakdanjega življenja
Iyengar ni ločeval joge od življenja. Joga se po njegovem mnenju ne konča, ko zapustimo blazino. Kaže se v tem, kako stojimo, kako sedimo, kako dihamo, kako reagiramo na stres in odnose.
Light on Yoga ni postala klasično delo zato, ker bi ponujala popolne položaje, temveč zato, ker je povabila k disciplini, praksi in odgovornosti do sebe.
Parampara, živa tradicija
Iyengarjeva zapuščina živi v parampari, neprekinjeni verigi prenosa znanja. Njegovo delo danes nadaljuje družina v Puni ter tisoči certificiranih učiteljev po svetu. Znanje se ne prenaša le skozi besede, temveč skozi opazovanje, neposredno izkušnjo, dolgoletno prakso in etiko poučevanja.
Zakaj je Iyengar pomemben danes
V času hitrih rešitev, površnih trendov in nenehne stimulacije Iyengar joga ponuja nekaj redkega: čas. Čas za učenje, čas za napake in čas za ponavljanje. Ne obljublja takojšnjih sprememb, temveč postopno in trajno preobrazbo. Uči potrpežljivosti, spoštovanja meja in poguma za vztrajanje, tudi takrat, ko praksa ni udobna.
Ob rojstnem dnevu
Ob rojstnem dnevu B. K. S. Iyengarja se ne spominjamo le človeka, temveč načina bivanja. Vsakič ko natančno postavimo stopalo, podaljšamo dih ali si dovolimo podporo pripomočka, nadaljujemo njegovo delo. To je praksa, ki ne išče bližnjic. To je praksa, ki vztraja. To je praksa, ki živi.
Ta pogled na prakso se tiho prenaša v vsakdanje odločitve, v delo z ljudmi in v odnos do telesa, ki se spreminja. In prav tu vidim njegovo največjo zapuščino. Ne v sistemu, temveč v drži. Drži, ki ne zahteva popolnih pogojev in ne čaka na pravi trenutek. Deluje tudi takrat, ko je dan kratek, telo utrujeno in je praksa okrnjena.
V njej je prostor za dvom, napake in ponavljanje, brez občutka neuspeha. Ni glasna in ni spektakularna, a je zanesljiva. Sčasoma oblikuje, kako vstopamo v prakso in kako iz nje stopamo nazaj v svet. Z leti postaja vse manj pomembno, kaj zmorem, in vse bolj pomembno, kako se lotim tistega, česar še ne znam.
Njegovo učenje me je naučilo, da vztrajnost ne pomeni sile, temveč poslušanje. Da natančnost ni omejitev, temveč podpora. In da si v praksi lahko dovolimo pomoč, bodisi v obliki učitelja, pripomočka ali preprostega trenutka mirovanja.
Ob njegovem rojstnem dnevu čutim predvsem hvaležnost. Za pot, ki ne obljublja hitrih odgovorov, temveč nas uči ostajati. Na blazini in zunaj nje.
To je zapuščina, ki jo živim vsak dan v praksi.
