Joga je eden od najstarejših naukov in metodologij, ki obravnavajo celovitost človeka – telo, um in dušo. Joga je umetnost, je znanost in je filozofija. Koren sanskrtske besede »juir« pomeni združiti, pridružiti, povezati se. V klasičnem pomenu besede to pomeni združitev univerzalnega duha z individualnim. Telo je po svoji naravi leno, um je živ, neulovljiv in duh je bleščeče miren. Z uporabo jogijskih tehnik postane telo živo, prožno, z umom se lahko približa svetlobi duha. Le miren um lahko zre v gladkost duše.
zgodovina joge
Zgodovina joge
Točnega izvora joge ne poznamo. Prvič je omenjena v obsežni zbirki spisov, imenovani Vede, 2500 let pr. n. št. Vede so zbirka besedil s pesmimi, mantrami in obredi, ki so jih uporabljalo Brahmani, vedski svečeniki. Jogo so počasi izpolnjevali in razvijali Brahmani in Rišiji (mistični vidci), ki so svoje prakse in verovanja opisovali v Upanišadah – obsežen del spisov. Najbolj znani jogijski spis je Bhagavad Gita, ki je nastal približno 500 let pr. n. št. Jogijska vadba temelji na najmanj 3500 letnem znanju o strukturi telesa in načinu delovanja uma.
Patanjali velja za avtorja prvega sistematičnega dela o jogi. Živel je 200 let pr. n. št. Njegove razprave o jogi se imenujejo Jogisjke sutre ali Jogijski aforizem. Patanjali je snovalec ali oče joge in sicer Radža joge ali Astanga joge. Jogo je sistematično zajel v 196 sutrah.
Veda o jogi pa naj bi nastala že veliko pred tem. Vsak učenec na poti joge naj bi skušal delovati s smeri duhovnega razvoja. Astanga joga učencu kaže načine in daje orodja kako dosegati končni cilj joge – samadhi. Patanjali je Astanga jogo zastavil praktično in vse se veže na izkušnjo – na prakso, na sadhano.
joga