B. K. S. Iyengar: Človek, ki je telo spremenil v pot do zavesti

Rojstvo in zgodnja leta

"Rojstvo in smrt sta zunaj človekove volje. Ne pripadata nam."

B. K. S. Iyengar

B. K. S. Iyengar se je rodil 14. decembra 1918 v majhni vasici Bellur na jugu Indije, v času in okolju, ki mu nista obetala lahkega življenja. Svet je pretresala pandemija gripe, njegova družina pa je živela v skromnih razmerah, brez elektrike, šole in dostopa do osnovne zdravstvene oskrbe. Bil je enajsti od trinajstih otrok v veliki družini, v kateri sta bila pomanjkanje in negotovost del vsakdanjega življenja.

Že od rojstva je bilo njegovo zdravje šibko. V otroštvu se je spopadal z malarijo, tifusom, tuberkulozo in posledicami podhranjenosti. Bil je suh, šibek in pogosto povsem izčrpan. Ko je bil star pet let, se je družina preselila v Bangalore, nekaj let pozneje pa je izgubil očeta. Njegovo šolanje je zaradi bolezni in težkih življenjskih razmer trpelo, revščina pa ga je že zelo zgodaj naučila živeti z malo.

Nič v njegovem otroštvu ni nakazovalo, da bo ta bolehni in telesno šibki deček nekoč postal eden najvplivnejših učiteljev joge 20. stoletja. Še manj verjetno se je zdelo, da bo telo, ki mu je v otroštvu povzročalo toliko težav, nekega dne postalo njegovo najpomembnejše orodje za raziskovanje življenja, zavesti in samega sebe.

Ko joga ni bila izbira, temveč možnost preživetja

Pri približno šestnajstih letih je B. K. S. Iyengar odšel v Mysore, kjer je živela njegova starejša sestra, poročena z uglednim učiteljem joge Tirumalaijem Krishnamacharyo. Tja ni prišel z željo, da bi postal jogi. Prišel je kot šibek in bolan mladenič, ki je potreboval predvsem hrano, moč in možnost, da si povrne zdravje.

Življenje v Mysoreju ni bilo preprosto. Poleg gospodinjskih opravil je moral slediti strogemu ritmu svojega učitelja. Krishnamacharya v njem sprva ni videl posebej obetavnega učenca. Njegovo telo je bilo togo, mišice šibke, gibanje pa omejeno. Iyengar tudi ni poznal globljega pomena asan, ki jih je moral izvajati. Kot je pozneje pripovedoval, ni vedel, zakaj jih izvaja, kakšen je njihov namen ali kako naj bi vplivale nanj. Kljub bolečinam ni spraševal in se ni pritoževal. Naredil je, kar mu je bilo naročeno.

Pravi preobrat se je zgodil skoraj po naključju. Eden izmed najboljših Krishnamacharyevih učencev je tik pred pomembno predstavitvijo izginil, zato je moral njegovo mesto prevzeti Iyengar. V zelo kratkem času se je moral naučiti zahtevnih asan in jih nato prikazati pred občinstvom. Uspešna demonstracija mu je prvič prinesla priznanje, predvsem pa mu je pokazala nekaj pomembnejšega: njegovo telo ni bilo nujno le vir bolezni, šibkosti in omejitev. Z disciplino in vztrajno prakso ga je bilo mogoče spreminjati.

Toda njegovo učenje ni potekalo tako, kot si danes pogosto predstavljamo odnos med učiteljem in učencem. Navodil je bilo malo, zahtev pa veliko. Iyengar se ni učil skozi dolge razlage, temveč skozi ponavljanje, opazovanje, neuspehe in bolečino. Če česa ni razumel, je moral odgovor poiskati v lastnem telesu.

Prav pomanjkanje podrobnih navodil je pozneje postalo eden od temeljev njegovega dela. Ker sam ni prejel vseh odgovorov, jih je začel iskati. Svoje telo je postopoma spremenil v laboratorij, prakso pa v vseživljenjsko raziskovanje. Preizkušal je položaje, spreminjal smeri gibanja in opazoval, kako lahko že najmanjša sprememba položaja stopala, kolena, medenice ali prsnega koša vpliva na celotno asano. Ni ga zanimalo le, kako je položaj videti od zunaj. Želel je razumeti, kaj se v telesu dogaja od znotraj.

Leta 1937, ko je bil star komaj osemnajst let, ga je Krishnamacharya poslal v Pune, da bi tam poučeval jogo. Mladi Iyengar je znal le malo angleščine in še manj jezika marathi, ki so ga govorili njegovi novi učenci. Imel je skromno znanje, skoraj nič denarja in nobenega zagotovila, da bo kot učitelj uspel. V mesto, ki je pozneje postalo njegov dom za vse življenje, je prišel sam.

Takrat še ni bil Guruji, avtor prelomnih knjig ali učitelj, h kateremu bi prihajali učenci z vsega sveta. Bil je osemnajstletni mladenič, ki se je moral ob poučevanju še vedno učiti tudi sam. Prav v tem obdobju se je začela oblikovati njegova značilna pot: praksa, opazovanje, popravljanje in ponovna praksa. Vsaka ura poučevanja je bila hkrati priložnost za njegovo lastno raziskovanje. Iz tega neprekinjenega procesa se je postopoma razvijal način dela, ki je pozneje močno vplival na poučevanje in razumevanje joge po vsem svetu.

Pune: leta pomanjkanja, prakse in samostojnega raziskovanja

Prihod v Pune ni pomenil, da je B. K. S. Iyengar čez noč postal priznan učitelj. Pomenil je začetek novega obdobja negotovosti. Bil je zelo mlad, slabo je poznal jezik svojih učencev in za seboj ni imel let sistematičnega izobraževanja. Imel pa je nekaj, kar je postalo odločilno za njegovo prihodnost: izjemno voljo do dela.

Poučevati je začel v Deccan Gymkhani, pa tudi v šolah, na fakultetah in v drugih ustanovah. Pogosto je moral učencem pokazati položaje, ki jih je tudi sam še raziskoval. Da bi lahko odgovoril na njihova vprašanja, je moral vaditi še natančneje. Vsaka ura poučevanja mu je pokazala, česa še ne razume, vsaka nejasnost pa ga je znova pripeljala na joga blazino.

Njegovi dnevi so bili dolgi. Poučeval je, se premikal od enega kraja do drugega in vadil več ur na dan. Živel je v revščini in včasih je imel komaj dovolj denarja za najosnovnejšo hrano. V najtežjih obdobjih sta bila riž in čaj skoraj vse, kar si je lahko privoščil. Lakota, utrujenost in negotovost njegove prakse niso ustavile.

Tudi njegov položaj učitelja ni bil samoumeven. Joga v takratni Indiji še ni uživala ugleda, ki ga ima danes. Mladi Iyengar se je znašel pred učenci, ki so bili pogosto starejši, bolje izobraženi, močnejši in samozavestnejši od njega. Nekateri so se celo posmehovali njegovi drobni postavi. Namesto da bi ga to ustavilo, je sprejel izziv. Vedel je, da bo moral svoje znanje dokazati predvsem skozi prakso in neposredno izkušnjo.

Začetna pogodba z Deccan Gymkhano je bila sklenjena za šest mesecev, nato pa je bila zaradi njegovega napredka in vse večjega zanimanja podaljšana. Ko se je to obdobje končalo, je Iyengar nadaljeval kot samostojni učitelj. Sprva je imel le malo učencev, vendar je vztrajal. Poučeval je tam, kjer so mu odprli vrata, vadil ure in ure ter postopoma gradil znanje, ki ni temeljilo zgolj na tem, kar mu je povedal učitelj, ampak predvsem na tem, kar je sam odkrival v lastnem telesu.

Ramamani in življenje zunaj blazine

Leta 1943 se je B. K. S. Iyengar poročil z Ramamani. Zakon sta uredili njuni družini, kot je bilo v takratni Indiji običajno, vendar se je med njima razvila globoka povezanost. Skupaj sta imela šest otrok, pet hčera in sina.

Ramamani ob poroki joge ni poznala, vendar je kmalu razumela moževo popolno predanost praksi in poučevanju. V letih, ko njegov zaslužek še zdaleč ni bil zanesljiv in je velik del svojega časa namenjal raziskovanju joge, je skrbela za družino ter mu dajala prostor in čas, ki ju je potreboval za svoje delo. Ni bila le tiha opora v ozadju. Sčasoma je postala tudi pozorna opazovalka njegove prakse in ena njegovih najpomembnejših življenjskih sopotnic. Iyengar je pozneje o njunem odnosu govoril z veliko toplino in zapisal, da sta živela brez sporov, kot bi bili njuni duši eno.

Družinsko življenje njegove prakse ni prekinilo. Nasprotno, postalo je del njegovega razumevanja joge. Iyengar ni živel kot puščavnik, odmaknjen od vsakodnevnih obveznosti. Bil je mož, oče, učitelj in človek, ki je moral zaslužiti za življenje. Njegova pot je pokazala, da joga ni namenjena samo tistim, ki se umaknejo iz sveta. Lahko je del dela, odnosov, skrbi, odgovornosti in vseh nepredvidljivosti vsakdanjega življenja.

Joga zanj ni bila beg iz življenja. Postajala je način, kako življenje živeti bolj zavestno.

Dom Iyengar joge v Punah

Medtem ko se je njegovo delo širilo po svetu, so Pune ostajale središče Iyengarjevega življenja. Tja se je vračal po vsakem potovanju, tam je živel z družino, vadil, poučeval in nadaljeval svoje raziskovanje. Vedno jasnejša pa je postajala potreba po prostoru, ki bi bil v celoti namenjen jogi.

Do takrat je poučeval v različnih dvoranah, ustanovah in zasebnih prostorih. Mednarodno zanimanje za njegovo delo je naraščalo, v Pune pa so začeli prihajati tudi učenci iz tujine. Potreboval je stalno mesto, kjer bi lahko poučeval začetnike, izkušene učence, ljudi z zdravstvenimi težavami in prihodnje učitelje.

Leta 1973 sta B. K. S. Iyengar in njegova žena položila temeljni kamen novega inštituta. Toda Ramamani njegovega odprtja ni dočakala. Istega leta je umrla, stara komaj 46 let. Njena smrt je bila za Iyengarja globoka osebna izguba. Ženska, ki je z njim delila leta pomanjkanja, vzgajala njunih šest otrok in podpirala njegovo delo, je umrla prav v času, ko so se njegove dolgoletne sanje začele uresničevati.

Ko je bil inštitut leta 1975 odprt, ga je poimenoval Ramamani Iyengar Memorial Yoga Institute, krajše RIMYI. Prostor, namenjen jogijski praksi in učenju, je tako postal tudi trajen spomin na njegovo ženo.

Inštitut ni nastal kot razkošno mednarodno središče. Njegovo srce je bila dvorana, namenjena vsakodnevni praksi in učenju. Stene, vrvi, leseni pripomočki, stoli, klopi in drugi pripomočki niso bili dekoracija. Postali so del prostora, v katerem se je njegovo poučevanje nenehno razvijalo in prilagajalo potrebam učencev.

RIMYI je postal šola in središče Iyengarjevega dela. V isti dvorani so vadili domačini iz Pun, učitelji iz Evrope in Amerike, otroci, starejši ter ljudje z različnimi telesnimi in zdravstvenimi omejitvami. Raznolikost učencev je Iyengarju odpirala vedno nova vprašanja in ga spodbujala, da je svoje razumevanje joge razvijal še naprej.

Ni poučeval po nespremenljivem scenariju. Opazoval je skupino in se odzival na to, kar je videl. Če učenci niso razumeli osnovnega delovanja stopal, jih ni vodil naprej samo zato, ker je bila načrtovana zahtevnejša asana. Vračal se je k temeljem, ponavljal navodila in iskal nove načine, kako isto dejanje pojasniti tako, da ga je učenec lahko začutil in razumel v lastnem telesu.

V njegovih urah ni bilo veliko prostora za avtomatizem. Zahteval je popolno prisotnost. Učenec ni smel položaja zgolj zavzeti in čakati, da mine čas. Moral je opazovati, kaj počne vsak del telesa in kako se zaradi tega spreminjajo dih, zaznavanje in stanje uma.

Asana zanj ni bila nekaj statičnega. Tudi v navidezni negibnosti je ostajala proces opazovanja in raziskovanja.

 

Strog učitelj, ki je od učenca zahteval budnost

Iyengar je postal znan po intenzivnem in neposrednem načinu poučevanja. Njegov glas je bil močan, navodila natančna, pričakovanja pa visoka. Hitro je opazil utrujenost, nepazljivost ali poskus, da bi učenec zahtevno notranje delo nadomestil z navidezno lepo zunanjo obliko položaja.

Ni ga zanimala samo zunanja izvedba. Zanimalo ga je, kaj se v položaju dejansko dogaja.

Njegova strogost je lahko učence prestrašila. Napak ni olepševal in ni hvalil zgolj zato, da bi ustvaril prijetno vzdušje. Verjel je, da učitelj učencu ne pomaga, če mu dovoli ponavljati gibanje, ki vodi v napačne vzorce ali poškodbo.

Toda dolgoletni učenci so ob njegovi strogosti pogosto poudarjali tudi izjemno sposobnost opazovanja in skrb za posameznika. Zapomnil si je njihove poškodbe, šibkosti in vzorce gibanja. Opazil je spremembo v obrazu, dihu ali načinu hoje, še preden mu je učenec povedal, da se ne počuti dobro.

V terapevtskih urah je lahko veliko časa posvetil enemu samemu človeku. Spreminjal je položaje, dodajal podporo in spremljal odziv telesa. Če običajen način ni deloval, je poiskal drugega. Njegova navodila so temeljila na desetletjih neposrednega dela z ljudmi različnih sposobnosti in omejitev.

Od svojih učencev ni zahteval popolnosti. Zahteval je iskren napor, pozornost in pripravljenost za učenje.

Tudi sam ni nikoli prenehal biti učenec. Čeprav so ga drugi že imeli za velikega mojstra, je še naprej redno stopal na joga blazino. Njegova avtoriteta ni izhajala samo iz naziva, ugleda ali števila ljudi, ki so mu sledili. Izhajala je tudi iz dejstva, da je od sebe zahteval vsaj toliko, kot je zahteval od drugih.

Njegov sin Prashant Iyengar je pozneje zapisal, da je ves svet v njem želel najboljšega učitelja in ga tudi dobil, vendar mu svet ni mogel ponuditi najboljšega učenca. Ta misel dobro povzema Iyengarjevo prepričanje, da poučevanje zahteva tudi učenčevo pripravljenost za resnično učenje.

Geeta, Prashant in nadaljevanje družinskega dela

RIMYI ni bil samo delo enega človeka. Ob B. K. S. Iyengarju sta ga pomembno soustvarjala njegova hči Geeta Iyengar in sin Prashant Iyengar, ki sta vsak na svoj način nadaljevala in razvijala družinsko delo.

Geeta je jogo začela vaditi že kot otrok. Ko je bila še mlada, je ob očetovih potovanjih prevzemala nekatere njegove ure. Njeno delo je sčasoma postalo posebej pomembno za razumevanje joge v različnih obdobjih ženskega življenja.

V času, ko so bila vprašanja o menstruaciji, nosečnosti, porodu in menopavzi v svetu joge pogosto spregledana, je Geeta razvijala prilagoditve, zaporedja in načine podpore, ki so ženskam omogočili varnejšo in bolj smiselno prakso. Njena knjiga Yoga: A Gem for Women je postala eno temeljnih del na tem področju.

Njeno poučevanje ni bilo zgolj dodatek k očetovemu delu. Temeljilo je na istem natančnem opazovanju, vendar je odpiralo vprašanja, povezana z ženskim telesom in njegovimi spremembami skozi različna življenjska obdobja. S tem je pomembno razširila razumevanje tega, kako se lahko praksa prilagodi posamezniku, ne da bi pri tem izgubila svojo globino.

Prashant je družinsko delo razvijal v nekoliko drugačni smeri, predvsem skozi raziskovanje povezav med telesom, dihom, umom, jezikom in filozofijo. Njegove ure niso bile usmerjene samo v vprašanje, kaj mora narediti posamezen del telesa. Učence je spodbujal k globljemu raziskovanju tega, kdo v nas deluje, kdo opazuje in kako se praksa spremeni, ko telo ni le izvajalec, temveč tudi prejemnik in opazovalec.

Pozneje se je nadaljevanju družinskega dela pridružila tudi Iyengarjeva vnukinja Abhijata Sridhar Iyengar, ki je več let neposredno vadila in se učila pod dedkovim vodstvom. Tako se znanje ni ohranjalo zgolj kot nespremenjen niz pravil, temveč kot živa tradicija, ki jo vsaka nova generacija razvija naprej.

Prav v tem je ena pomembnih značilnosti Iyengarjeve zapuščine. Njegovo delo se ni končalo z enim učiteljem ali eno generacijo. Nadaljuje se skozi družino, učitelje in učence po vsem svetu.

Zakaj je začel uporabljati joga pripomočke

Eden najprepoznavnejših delov Iyengarjeve zapuščine so pripomočki: joga bloki, pasovi, vrvi, stoli, odeje, blazine, lesene klopi in posebej oblikovane podpore. Danes jih srečamo v joga studiih različnih tradicij, vendar se pogosto pozablja, zakaj so jih sploh začeli uporabljati.

Iyengar pripomočkov ni razvijal zato, da bi bila praksa videti bolj zanimiva ali da bi zahtevne položaje naredil udobnejše. Začel jih je uporabljati, ker je srečeval ljudi, katerih telesa niso mogla slediti običajnim navodilom.

Nekateri učenci so bili bolni, poškodovani ali zelo šibki. Drugi so bili starejši, togi ali prestrašeni. Položaj, ki ga je Iyengar lahko izvedel brez pomoči, zanje ni bil dostopen. Če bi jim preprosto rekel, naj se bolj potrudijo, jim s tem ne bi pomagal.

Zato si je zastavil drugačno vprašanje: Kaj potrebuje to telo, da lahko izkusi bistvo asane?

Odgovor je včasih našel v steni, drugič v pasu, vrvi ali lesenem pripomočku. Podpora je učencu omogočila, da je v položaju ostal dovolj dolgo, da ga je lahko začel razumeti. Pomagala mu je ohraniti smer gibanja, zmanjšati nepotrebno obremenitev ali doseči del telesa, ki ga brez pomoči še ni znal aktivirati.

Pripomočki niso bližnjica

V Iyengarjevi metodi uporaba pripomočka ni pomenila, da učenec izvaja manjvredno ali poenostavljeno različico asane. Prav nasprotno. Dobro uporabljen pripomoček mu je omogočil, da je položaj izvedel natančneje, varneje in z večjim razumevanjem.

Če učenec v stoječem položaju ni mogel doseči tal, mu je joga blok približal oporo. Če zaradi togosti v ramenih ni mogel ohraniti pravilne smeri rok, mu je pas pomagal vzpostaviti ustrezno razdaljo in upor. Če ni mogel varno ostati v obrnjenem položaju, so mu stol, odeje ali stena omogočili, da je položaj raziskoval brez nepotrebne obremenitve.

Pripomoček ni opravil dela namesto telesa. Telesu je dal povratno informacijo. Pas je pokazal, kje učenec izgublja smer. Stena je razkrila, ali je telo poravnano in simetrično. Joga blok je ponudil oporo, hkrati pa zahteval natančnejšo razporeditev teže. Stol je odprl nove možnosti, vendar je od učenca še vedno zahteval pozornost.

Iyengar je pripomočke uporabljal tudi v lastni praksi. Ni jih razumel kot nekaj, kar je namenjeno samo začetnikom, starejšim ali ljudem s poškodbami. Z njimi je raziskoval zahtevne asane, podaljševal čas v položajih in odkrival subtilnejše delovanje telesa.

Ista vrv je lahko začetniku pomagala razumeti osnovno smer hrbtenice, izkušenemu učencu pa omogočila drugačno raziskovanje zaklonov. Joga blok je lahko nekomu približal oporo, drugemu pa pokazal, kako aktivirati stopalo ali ustvariti več prostora v prsnem košu.

Od učiteljeve podpore do joga pripomočkov

Iyengar je učencem pogosto pomagal neposredno, z rokami, stopali, koleni in težo lastnega telesa. Podprl jih je tam, kjer še niso imeli dovolj moči ali stabilnosti, ter jih usmerjal v gibanje, ki ga zgolj z besedami še niso mogli razumeti.

Takšna pomoč ni bila naključna. Dotik je moral biti natančen, uporabljen v pravem trenutku in prilagojen odzivu posameznika. Preveč sile je lahko povzročilo odpor ali preveliko obremenitev, premalo pa ni prineslo želenega učinka.

Sčasoma je Iyengar začel iskati načine, kako podobno podporo zagotoviti tudi brez stalnega neposrednega stika med učiteljem in učencem. Pripomočki so tako prevzeli del vloge učiteljeve podpore. Učencu so pomagali ohranjati smer in stabilnost tudi takrat, ko ga učitelj ni neposredno podpiral.

To je bilo še posebej pomembno pri delu z večjimi skupinami in pri terapevtski praksi. Učitelj ni mogel ves čas fizično podpirati vsakega učenca, pravilno nameščen pripomoček pa mu je lahko zagotavljal oporo skozi celotno asano.