Prvi oktobrski konec tedna je Ljubljano ponovno napolnila skupnost Iyengar joge. Od 3. do 5. oktobra smo se zbrali v Sati joga Centru, kjer nas je s svojo toplino, jasnostjo in humorjem vodila Gabriella Giubilaro. Njena prisotnost vedno deluje kot povratek domov — na blazino, v telo in v globljo povezanost z bistvom joge.
Delavnico je z ljubeznijo in predanostjo organizirala Zveza Iyengar joga Slovenije, ki že vrsto let povezuje učitelje in praktikante po vsej državi ter skrbi, da ostaja učenje v duhu tradicije B.K.S. Iyengarja živo in dostopno.
V treh dneh smo raziskovali prostor — ne le kot fizično dimenzijo, temveč kot zdravilno kvaliteto. Gabriella nas je spomnila na besede Guruja B.K.S. Iyengarja: »Prostor zdravi.« In res smo to občutili. Ko se je telo mehčalo, razpiralo in poravnavalo, se je nekaj v nas premaknilo — napetosti so se topile, dih se je poglabljal in tišina je postajala jasnejša.
Vsaka ura z Gabriello je več kot le praksa; je pogovor med zavedanjem in dejanjem, med disciplino in milino.
O Gabrielli
Gabriella Giubilaro je ena izmed najbolj cenjenih učiteljic Iyengar joge na svetu. Poznana je po svojem dinamičnem pristopu, natančnem očesu in iskrenem humorju. Ima izjemno sposobnost, da vsakemu učencu pomaga točno tam, kjer je — in ga vodi do njegovega polnega potenciala.
Njeno poučevanje združuje italijansko toplino in spontanost z znanstveno natančnostjo. Z jogo se je začela ukvarjati že leta 1973 v Firencah, po doktoratu iz fizike pa je svojo pot popolnoma posvetila učenju in raziskovanju Iyengar tradicije. Od leta 1983 se redno izpopolnjuje pri družini Iyengar v Punah, od leta 1987 pa poučuje v svojem studiu v Firencah ter vodi delavnice po Evropi in ZDA.
Petek – Ustvarjanje prostora za dih
V petek smo začeli z odpiranjem zgornjega dela telesa — prsnega koša, ramen in trebušne prepone. Na ta način smo ustvarjali prostor, da dih lahko steče bolj svobodno. Gabriella nas je spomnila na Gurujeve besede: »Prostor zdravi.« In to smo začutili z vsakim vdihom.
Velik poudarek je bil na stopalih — kako pravilno razporediti težo in vzpostaviti ravnotežje od tal navzgor. Kot je razložila Gabriella, so stopala temelj vseh stoječih položajev; ko je osnova stabilna, lahko telo raste navzgor brez napora.
Dan smo zaključili v tišini, sede v Swastikasani, ob Viloma pranajami. Po vsej odprtosti in delu je tišina delovala kot učitelj — dih nas je vodil vase.
Sobota – Korenine, moč in poravnava
V soboto je praksa postala bolj zemeljska in ognjena. Stoječi položaji so preizkušali našo stabilnost in natančnost, predkloni pa so vabili k tihemu obratu vase. Gabriellino oko ni spustilo niti najmanjše podrobnosti: smer stegna, dvig prsnice, zavest v vsakem gibu.
Osrednja nit dneva je bila ustvarjanje prostora v predelu trtice. To zavedanje smo prenašali iz ene asane v drugo — iz Vrksasane v Virabhadrasano I, pa vse do Sirsasane in Sarvangasane. Učili smo se, kako ohraniti mehkobo v zadnjici in hkrati dolžino in lahkotnost v križu. Prav ta subtilni občutek je preoblikoval stabilnost v lahkotnost in prostornost.
Po praksi smo si skupaj z Gabriello ogledali posnetek Guruja Iyengarja iz njegovih poznejših let — ganljiv opomnik, da je bistvo joge brezčasno in da se učenje nikoli ne konča.
Nedelja – Povezovanje skozi prostor in dih
Zadnji dan se je vse povezalo v celoto. Prehajali smo skozi zaklone kot je Urdhva Mukha Svanasana, pri čemer smo ohranjali isto zavedanje v predelu trtice — prostor, ki nosi telo od znotraj. Zaporedje je bilo živahno, a uravnoteženo — ravno prav za nedeljsko dopoldne.
Gabriella je z nami delila tudi zgodbe iz svojih let z Iyengarjem. Ena se me je še posebej dotaknila: povedala je, da se je večkrat spraševala, zakaj lahko da toliko od sebe, ko stoji pred učiteljem, in zakaj ne vedno enako, ko vadi sama. Ugotovila je, da je meja med obema stanji — med notranjo in zunanjo motivacijo — zelo tanka. To je lep opomin, da nas joga uči enake predanosti in iskrenosti, ne glede na to, ali stojimo pred učiteljem ali v tišini lastne prakse.
Kar me pri Gabrielli vedno znova navduši, je njena sposobnost videti. Ne le telesno poravnavo, temveč vzorce, strahove in navade, ki oblikujejo način, kako se gibljemo in dihamo. Z nekaj natančnimi besedami zna popolnoma spremeniti pogled na položaj. In nenadoma se nekaj premakne — pojavi se prostor, ne le v telesu, ampak tudi v umu.
Njeno poučevanje je hkrati strogo in sočutno. En trenutek te spodbudi, naj vztrajaš še malo dlje, naslednji pa s šalo razbremeni vzdušje, in v smehu telo znova postane mehko. Ni dogme, ni teže — le globoko spoštovanje do prakse in inteligence življenja.
V teh treh dneh se je Sati Yoga Center spremenil v živo raziskovalnico zavedanja. Blazine so stale druga ob drugi, a vsak je potoval v svoj svet diha in doživljanja. Ob koncu delavnice je bilo čutiti skupno spremembo: telesa lažja, um umirjen, srce odprto.
V takih trenutkih se vedno spomnim, zakaj jogi pravimo življenjska pot. Ne glede na to, koliko let poučujemo ali vadimo, vedno obstaja nov sloj, ki ga lahko odkrivamo, nova globina, ki se razpre. In imeti učiteljico, kot je Gabriella, ki uteleša modrost Iyengarjeve tradicije z iskrenostjo, natančnostjo in radostjo, je resnično darilo.
Ko se je delavnica zaključila, smo se udeleženci še nekaj trenutkov zadržali v tišini. V zraku je bilo čutiti globoko hvaležnost — do Gabrielle, ki s svojo prisotnostjo vedno znova odpira prostor za učenje in razumevanje, do Sati joga Centra, ki nas je sprejel v svoj topel objem, in do skupnosti, ki jo ustvarjamo skupaj.
Vsak od nas je odšel z nekoliko več prostora — v telesu, v dihu in v srcu. In morda je prav to tisto, kar Iyengarjeva joga nenehno uči: da se resnična sprememba zgodi, ko v sebi ustvarimo prostor, v katerem se lahko življenje in dih znova srečata.
