27.- 29. aprila se je v čudovitem mestu Bregenz odvijala Iyengar yoga konvencija, ki jo je organizirala zveza Iyengar joge Avstrija.
Bregenz je avstrijsko mesto na vzhodnem koncu Bodenskega jezera. Je glavno mesto dežele Vorarlberg. Znano je po letnem poletnem glasbenem festivalu Bregenzer Festspiele in plesnem festivalu Bregenzer Spring, ki se odvija v kongresnem centru. In prav tja sva bili namenjeni tudi midve.
Najina pot se je začela že en dan prej, saj je bilo pred nama 560 km. S polnim kombijem joga pripomočkov in metuljčki v trebuhu sva se odpravili na pot. Prvi postanek sva izkoristili za zajtrk, ki sva ga vzeli sabo - »chia puding z mangovim prelivom«. Kmalu zatem se je vožnja ustavila in obtičali sva v dolgi koloni na avtocesti. Odločili sva se, da zavijeva z nje in se znašli na makadamski cesti, ki naju je pripeljala do pisanega mesta Landsberg. To je mesto na jugozahodu Bavarske v Nemčiji, približno 65 kilometrov zahodno od Münchna. Po dobri uri vožnje sva končno prispeli na parkirišče pred kongresni center v Bregenz.
Pripravili sva vse potrebno za prodajo joga pripomočkov; bolstrov polnjenih z ajdovimi luščinami, zafujev, blazinic za oči, kratkih hlač, kvadrov za jogo iz plute, blok podpor za svečo, trakov za jogo, čistil za blazino, flaše za vodo. Še posebej ponosni sva bili na ročno narejen mini backbender. Tega sva ob koncu konvencije podarili izžrebancu nagradne igre.
Utrujeni, a polni pričakovanj za naslednji dan, sva se odpravili na zasluženo »matcha latte« ter večerjo in v hipu je bil tu naslednji dan.
Na joga konvencijo sva se namenili, da bi kar največ ljudem predstavili Run To Yoga ter vse joga pripomočke, ki jih lahko dobijo na spletni trgovini. Vseeno pa sva si potiho ves čas želeli, da bova med 500 drugimi udeleženci dobili svoje mesto za joga blazino in do zadnjega sva mislili, da zaradi razprodanih vstopnic to ne bo mogoče. Sreča je bila na najini strani, sprostilo se je eno mesto in v veliki dvorani poleg je bilo mesto tudi za najino joga blazino, ki sva jo za vsak slučaj vzeli sabo. Konvencijo je vodila Abhijata Iyengar, ki prihaja iz dolge družinske linije Iyengar joga učiteljev. Težko je ubesediti vse občutke in hvaležnost, ki sva jo čutili, ko sva na svoje zapestje nataknili zapestnico, s katero sva imeli dostop do vadbe z vnukinjo Gurujija.
V soboto zjutraj je veliko konvencijsko dvorano preplavil čudoviti zvok OM ter invokacija Patanjalinu. Za tem je Abhijata povedala, kako je bila pred svojim prvim mednarodnim potovanjem, kjer je poučevala, nervozna. Razlog za to je bil, da je poučevala ljudi, ki vadijo in študirajo jogo precej dalj časa, kot je ona živa. Strah jo je bilo, kaj vse bi jih lahko naučila, saj imajo veliko več izkušenj z vadbo kot ona. Njen dedek Guruji, je videl njen dvom in strah ter jo pomiril s tem, ko je rekel: »Ali misliš, da bodo ljudje prišli na tvoje učenje? Prišli bodo po to, kar sem te naučil jaz.« Z nasmehom je njena živčnost v trenutku izginila. Bremena ni bilo več. V njenih besedah in govorjenju me je večkrat pripravil mravljinčast občutek, kot da bi Guru govoril skozi njo. Vikend, ki ga ne bom nikoli pozabila; spoznali sva čudovite ljudi, Abhijatina vadba pa se nama je za vedno vtisnila; ne samo v spomin, ampak tudi v lastno joga prakso.
