Ideja za pot v Francijo je dozorela lani spomladi. Nekje na poti v Italijo, ko sva se vozili na italijansko Iyengar konvencijo z Rayo Umo Datto, je prvič padel stavek: »Naslednje leto greva tudi v Francijo.« Takrat je bil to bolj hec kot načrt, vendar se je želja hitro zasidrala.
Letos sva jo uresničili. Pot naju je vodila še dlje, mimo Marseilla in vse do Arlesa, kjer smo 7. novembra v veliki dvorani skupaj zapeli Om in invokacijo Patanjaliju. Približno tisoč kilometrov v eno smer ni malo, zato sva se na pot odpravili že zgodaj v četrtek, kombi pa je bil do zadnjega kotička napolnjen z joga pripomočki.
Vožnja je bila presenetljivo lahkotna, še posebej del ob morju, ko sva se peljali mimo Nice in Cannesa. Težko bi se uprli, da se ne bi vsaj za trenutek ustavili ob obali. Pogled na široko francosko modrino je bil popoln predah pred intenzivnimi dnevi, ki so nama sledili.
V Arles sva prispeli že v mraku in ravno pravi čas, da sva ujeli še odprta vrata dvorane. Notranjost je bila polna pričakovanja. Hitro sva znosili in pripravili vse rekvizite, preverili razpored ter uredili zadnje detajle. Ko je bilo vse postavljeno, sva se le še odpravili v sobo, polni adrenalina, utrujenosti in tihega občutka, da se je pravkar začelo nekaj posebnega.
Birjoo Mehta
Birjoo Mehta je izkušen učitelj Iyengar joge iz Mumbaja, ki je z vadbo začel v sedemdesetih letih in od samega začetka študiral neposredno pri B. K. S. Iyengarju. V profesionalnem življenju je delal kot inženir pri Tata Communications, kar je oblikovalo njegov analitičen, jasen in metodičen pristop k praksi.
Več desetletij je potoval po svetu, kjer je predstavljal ključna načela Gurujeve metode in razvil izjemno sposobnost povezovanja tehnične natančnosti z notranjim izkustvenim vidikom prakse.
Znan je po svoji sposobnosti, da kompleksne ideje predstavi preprosto, logično in izkustveno jasno, ter po tem, da vedno znova poudarja ravnotežje med naporom in lahkotnostjo v jogi.
1. DAN
Prvi dan je Arles napolnila francoska Iyengar skupnost skupaj s številnimi udeleženci iz različnih evropskih držav. Konvencijo je organizirala French Iyengar Yoga Association (AFYI), ustanovljena leta 1991, ki danes povezuje skoraj tri tisoč članov in več kot petsto učiteljev po Franciji. Njeno poslanstvo ostaja jasno: ohranjati učenje B. K. S. Iyengarja, graditi skupnost in zagotavljati kakovostno izobraževanje.
Letošnja konvencija je nosila temo »Towards a fair practice, from effort to ease.« Uvodni nagovor je izpostavil dva temeljna vidika prakse: vztrajen, stabilen napor (Sutra 1.14) in tišino asane, ko napor popusti (Sutra 2.47). Ta dva pola nista v nasprotju, temveč predstavljata ravnotežje, ki ga lahko začutimo le skozi natančno opazovanje telesa in diha.
Program je bil razdeljen na dva dela. Do nedelje je bil namenjen vsem praktikantom, v ponedeljek in torek pa je bil program rezerviran za certificirane učitelje, ki so nadaljevali z bolj poglobljenim, strokovnim delom. Ta razmejitev je ustvarila naravno ravnovesje med širšo skupnostjo in nadaljevalnim študijem učiteljev.
Prvi dan je bil namenjen raziskovanju petih elementov, ki po ajurvedi in jogi gradijo človeško izkušnjo. V uvodu smo sedeli v Svastikasani in se skozi dih povezali z vsakim od njih.
- Zemlja: stabilnost, struktura, občutek nosilnosti
- Voda: pretočnost, prilagodljivost, mehkoba
- Ogenj: toplota, moč, jasnost
- Zrak: lahkotnost, širina, razširjanje
- Eter: prostor, tišina, subtilnost
Vaje so temeljile na vdihu, izdihu in kumbhaki. Najprej smo elemente ozavestili v sedenju, nato pa to zavedanje prenesli v stoječo prakso.
V Tadasani, Vrkshasani, Virabhadrasanah, Ardha Chandrasani, Parsvakonasani in Prasariti Padottanasani so se elementi prepletali v vsakem gibu. Ko smo se iz statičnega sedečega položaja dvignili v stoječe asane, je praksa dobila novo globino. Elementi niso ostali teoretični, temveč so se preselili v čutenje, ki je usmerjalo pogled navznoter.
Dopoldne se je zaključilo v etru, v tisti tanki, razširjeni tišini, ki vse poveže in za trenutek popolnoma umiri prostor - in nas.
2. DAN
Drugi dan je bil posvečen pranajami, ki jo je Birjoo predstavil skozi osebno zgodbo in natančno vodeno prakso.
Pojasnil je, da je leta 1974 začel vaditi neposredno z Gurujem. V Pune je veljalo pravilo: najprej dve leti asan, šele potem pranajama. To ni bila omejitev, temveč način, kako se telo in živčni sistem pripravita na subtilno delo diha.
Prakso smo začeli v obrnjeni Savasani, nadaljevali v Anantasani, kjer smo opazovali lateralni dih. Birjoo je večkrat ponovil ime položaja, da bi se vtisnil v telo in um.
Sedeči položaji, med njimi Bharadvajāsana in Marīchyāsana III, so bili nadaljevanje bolj notranjega dela prakse. V celotni praksi smo uporabljali bandhe, predvsem Jālandhara bandho in Mūla bandho, ki sta pomagala usmerjati pozornost navznoter. Kadar se je osredotočenost razpršila, smo se vračali v Anantāsano - ne vedno fizično, temveč pogosto kot notranji spomin, kot program, ki se je že vtisnil v telo.
Birjoo je poudaril, da se lahko v Anantāsano vrnemo tudi brez gibanja, preprosto s priklicem občutka, ki smo ga tam ustvarili. Nekateri so ga zaznavali v predelu vratu in glave kot občutek dviga, podaljšanja in prostora. Drugi bolj v trtici in ledvenem delu, kot mehko, naravno raztezanje in notranjo tišino.
Ko pa smo bandhe spustili, se je zgodilo nekaj presenetljivega: nastala je tišina, ki je presegla tehniko. Pojavil se je občutek, kot da se je čas za trenutek ustavil. Nekateri so opisali, da niso več čutili telesa na običajen način – kot da se je oblika razblinila in ostala je samo širina, občutek lebdenja ali notranje praznine brez napora.
To vračanje v Anantāsano je postalo nit, ki je prepletala vse dni: počasen premik iz tehnike v odziv telesa, iz oblike v kakovost, iz položaja v občutek, ki se lahko pojavi kjerkoli.
Sčasoma je Anantāsana postala več kot poza. Postala je točka naravnave, notranje sidro, kamor smo se vračali, ko smo želeli znova najti dolžino, tišino ali občutek prostora – ne glede na to, v kateri asani smo bili.
Birjoo je razložil tudi povezavo z nadiji: Ida, Pingala in Sushumna, ki uravnavajo energijske tokove in odpirajo vrata k notranjim stopnjam joge.
Pranajamo je povezal z osemstopenjsko potjo:
jama, nijama, asana, pranajama, pratjahara, dharana, dhyana, samadhi.
Ko so se dih, elementi in bandhe združili, se je pojavilo stanje med Dharano in Dhyano - trenutek zbranosti, ki ga ne ustvari napor, ampak notranja tišina.
Popoldanska vadba je bila posvečena opazovanju - temu, kar je Birjoo imenoval "vayu": subtilni energijski tok prane, ki prebudi inteligenco telesa.
Opazovali smo iztegnjeno roko, najprej v Urdhva Hastasani, nato v položaju z rokama vstran. Ko roke niso več vodile mišice, jih je vodilo zavedanje.
Birjoo je v prakso vključil tudi pet vayu-jev:
- Apana Vayu, energija navzdol, povezana z izpustom, sidranjem in stabilnostjo.
- Samana Vayu, energija v središču telesa, odgovorna za uravnoteženje, zbiranje in presnovo.
- Prana Vayu, energija navzgor, povezana z vdihom, širjenjem in sprejemanjem.
- Udana Vayu, energija dviga in izražanja, povezana s prostorom v prsnem košu in jasnostjo.
- Vyana Vayu, energija, ki se razprši po celotnem telesu, povezuje in integrira vse druge tokove.
Ko smo principe vključili v gibe, je praksa postala izjemno tiha in jasna.
V Urdhva Mukha Svanasani je telo raslo z razširjanjem, ne z močjo.
V Supta Padangusthasani I in II smo opazovali kožo, njen stik s tlemi - pozornost je spremenila tonus mišic in dih postal tišji.
Popoldanska praksa je postala most med fizičnim in notranjim delom.
3. DAN
"Observation itself gives stillness. The whole body becomes adjusted perfectly.
You don’t have to see all parts; if the whole body becomes still, all parts of the body become still.
If you are silent, the universe becomes silent." - Birjoo Mehta
V nedeljo se je vse povezalo v celoto. Nekatere stvari bomo razumeli šele čez leta, vendar je občutek, ki je bil prisoten med prakso in dolgo po njej, tisti, ki ostane. Telo si ga zapomni. Um ga zabeleži.
Birjoo je pojasnil še eno ključno idejo:
“Any asana can be used if you manifest what you experience.
When you register a certain state, you can recall it.
And when you find a state in one asana, you can bring it into every asana.”
Točno to smo izkusili. V Anantasani smo ustvarili občutek zbranosti, dolžine in tišine, nato pa ga prenesli v zahtevnejše položaje, kot sta Urdhva Mukha Svanasana in Ustrasana.
Ta princip je preprost in hkrati globok: ko enkrat ustvariš določeno notranje stanje, ga lahko preneseš kamorkoli. Asane niso ločeni otoki, ampak prehodi, ki jih povezuje notranja izkušnja.
Ko se je nedeljska praksa zaključila, sva s tem občutkom tudi zapustili dvorano. Zaradi dolge poti proti domu sva se popoldne že odpravili nazaj, vendar sva s seboj nosili tisto tiho zbranost, ki se je nabrala v teh dneh. Zdelo se je, kot da se je del mirnosti iz dvorane preselil z nama v avto - in ostal prisoten še dolgo na poti domov, kot blag opomin, da prava praksa potuje z nami, kamorkoli gremo.
Iz teh treh dni je postalo jasno, da joga nikoli ni bila le razgibavanje ali krepitev telesa. Je praksa, ki odpira prostor tišine, zbranosti, opazovanja in subtilnih ravni, ki jih ne moremo doseči hitro. Nekatere oblike pranajame, ki jih poznam iz domače prakse, so mi že prej pokazale tišino, vendar sta Dharana in Dhyana razkrili, da obstaja še nekaj veliko globljega.
Konvencija je potrdila nekaj, kar vsi slutimo: joga je pot, ki se ne konča. Razvija se počasi, včasih neopazno, včasih v trenutku popolne umiritve. Vsak dan, ko stopimo na blazino, je nov začetek.
In morda je prav to njen največji dar: joga je živ proces. Spreminja nas, tako kot jo spreminjamo mi. Nekatere stvari se razjasnijo šele, ko smo pripravljeni, da jih slišimo.
Joga nas spremlja izven blazine: v potrpežljivosti, v prisotnosti, v načinu, kako se odzovemo na svet.
Zato je lepo, da se nikoli ne konča.